Rane pri psih in mačkah

Pod to krasto nastanejo pogoji brez kisika (anaerobni pogoji), ki so primerni za razvoj mnogih bakterij. Lastniki v ambulanto pridejo velikokrat šele, ko se žival slabo počuti, poje manj kot po navadi in »ni prava«. Takšne živali imajo pogosto že povišano telesno temperaturo, ki je posledica stanja, ki ga imenujemo sepsa – to je sindrom sistemskega vnetnega odziva, ki ga povzročajo patogeni mikroorganizmi in njihovi toksini v krvi in drugih tkivih. V vročih poletnih dneh lahko takšno slabo počutje velikokrat pripelje do hujših komplikacij, kot sicer – živali spijejo premalo vode in tako lahko dehidracija kaj kmalu prizadane tudi ledvice. Na odprte rane muhe izležejo jajčeca, ki na začetku sicer očistijo odmrlo tkivo, ko pa tega zmanjka, uničijo tudi precej zdravega tkiva. Pri vseh ranah je potrebno biti zelo previden, saj mnogokrat sama rana, ki jo vidimo na koži, ni najbolj nevarna za žival – velikokrat ob obdelavi rane, ki na zunaj zgleda majhna, pod njo vidimo raztrgane mišice, ki jih je potrebno zašiti, velike količine gnoja, ki se je nabral pod krasto, odvisno od mesta ugriza pa predvsem pri psih tudi hude poškodbe notranjih organov, ki se lahko končajo usodno. Mački si lahko med seboj z ugriznimi ranami prenašajo tudi bolezni, kot sta mačja levkoza (FeLV) ter mačji AIDS (mačji virus imunskega primanjkljaja (FIV)), kateri sta neozdravljivi. Pri odrgninah in vbodnih ranah vedno obstaja možnost okužbe z bakterijo, ki povzroča tetanus (Clostridium tetani), zato je takšnemu zdravljenju zmeraj potrebno dodati antibiotik penicilin.

Vsem lastnikom živali sporočamo, da so za njihove ljubljenčke vse vrste ran lahko nevarne ali celo usodne. Na žalost si živali s tem, da si rane »zaližejo« naredijo več škode kot koristi, zato jim polagamo na srce, da se v takih primerih čim prej odpravijo so svojega veterinarja, da do omenjenih zapletov ne pride.

Smiljana Vaupot Nabergoj, dr. vet. med.